nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nekaj mora, nekaj mora biti, kar žene vse te ljudi, nekaj takega, kar je v njej, volja biti nekdo drug, še zmeraj ona, a hkrati neka druga Katarina, nikoli več tista, ki bo najdlje od doma šla v Ljubljano, kjer bo capljala za procesijo Gospe rožnega venca ali v Loko na pasijon Velikega petka, ni bila ona deklica, ki je pri uršulinkah igrala pastirca in se je strašni Herodež sklanjal nadnjo. Smejala se je, Herodežu je padla krona z glave, bodi resna, je rekel oče, življenje ni igra, kaj pa če je? je rekla, ni, je rekel, je, je rekla, v igri je tudi resnost, v resnosti pa ni nikoli nobene igre; tebe, je rekel oče, bo tvoja pamet še daleč pripeljala, zdaj jo pelje nekam daleč, in tudi ona sploh ni več tista Katarina, ki stoji pri oknu in opreza na dvorišče za nekim Windischem, ki si je ravno naprašil lasuljo svoje odličnosti, za pavom, ki postopa in se z raskavim glasom šopiri po Dobravi; zanesljivo ve, da se bo to zgodilo, velika sprememba v njenem življenju,
čeprav se ji še sanja ne, v kakšnem obsegu. Romarji, ki so prišli z daljnih božjih poti, so bili drugi ljudje, nekoliko skrivnostni, v njihovih očeh so se lesketale kupole daljnih mest, gladine širokih rek, izkušnje mnogih dnevov in noči, oltarjev, ki so jim v dušo vtisnile popotnicoza življenje in nebeško kraljestvo, bili so drugi ljudje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani