nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Deklica z jasnimi očmi ga je spomnila na malo Tereso, čeprav se je ni hotel spominjati, ker v njem ni bilo prostora za noben spomin več, a ko bi bil bolj zbran, kot je mogel biti, bi lahko videl na obrazu deklice, ki je stegovala roke k črni figuri Afrike, nekam znane poteze mladega novica, sina turjaškega podložnika iz Zapotoka, onega, ki se ga ni več spominjal, ker mu je bilo zapovedano, da ga mora pozabiti, ker je tudi sam tako hotel: pozabiti na vse. Samo srce, ki je tolklo tam v temi, mu je hotelo dopovedati, da mu je ta ženska blizu, da mu je bila blizu, bliže od vsega na svetu, bliže kot Ksaverij in Družba, bliže, kot je kdaj mogel biti sam sebi.
Kmalu po tem dogodku, ki ga kronika jezuitskega kolegija ni zabeležila in ki je Simonu Lovrencu, večnemu novicu, jemal spanec, kakor mu nekoč dolgo ni dal spati prizor z žensko in njenimi vlažnimi očmi pri Šentpetru, kmalu zatem, še tisto jesen leta tisoč sedemsto triinsedemdeset, se je
jezuitom Kranjske in vsega sveta porušil svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani