nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon je vedel, da bo nekoč prišla, pripovedoval ji je o tej kapeli, pred katero je stal mlad novic, turjaški podložnik, v mrzlih zimskih jutrih z mislijo na toplo kitajsko obalo, na katero Ksaverij nikoli ni stopil, on pa nekoč bo, je mislil takrat, zanesljivo. Lepa je bila, vsaj tako se mu je zdelo, čeprav je bil v resnici njen obraz trd in utrujen, tudi malce starikav, čeprav ni bilo nikjer njenih temnorjavih, dolgih, zdravih, bleščečih las, lasje so bili skriti pod ruto, a slutil jih je, njihovo lepoto, ah, veliko let je minilo, koliko? deset? ali več? A ko je iz teme gledal njen od sončnega pramena obžarjeni obraz, je bila lepa, ah, kakor sveta Agnes, tako se zgodi, kadar človeka obžari slutnja nekdanje ljubezni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani