nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Počasi je bilo tudi spominjanja vse manj, njegova sobaje bila gorska votlina, prostor sveta je bila kapela svetega Frančiška Ksaverija. Tam je vsak dan dan brisal prah z oltarja in z ležečega, pet čevljev dolgega misijonarjevega kipa, čistil sleherni madež, drgnil je beli genovski marmor, ornamente na albi in kazuli, črni marmor Mavrov, ki na ramenih opirajo oltarno menzo, pilastre, serafa in keruba, tudi oba kipa, ki predstavljata Evropo in Afriko, s krpo je pomival tla, nekega mrzlega zimskega jutra se je spomnil mladega novica, ki je prav tako s krpo v oteklih in rdečih rokah sredi mrzle zime pomival tla v kapeli Frančiška Ksaverija, da mu je zanohtalo, da je imel roke modre in rdeče od mraza; na mladega novica iz Zapotoka, ki ni hotel postati svetnik, a si je želel, globoko in iz srca v mrzlih jutrih, da bi lahko kakor Ksaverij potoval in se bojeval; ko imaš vse to za sabo, je mislil takrat, ni težko ležati v stekleni menzi, v prozorni krsti, obdan s
slikovitim in veličastnim oltarjem, takrat je mislil, da tudi v skromni krsti ne bo težko ležati, če človek kaj prej stori in doživi. V tistih davnih mrzlih jutrih je bilo Simonu Lovrencu ob stranskem oltarju Jakobove cerkve v Ljubljani pogosto zelo toplo v srcu, misli so mu greli daljni svetovi, pokrajine, kjer ni nikoli snega kakor v turjaških gozdovih, temveč žareče sonce na nebu, veliko sonce in ponoči jasno nebo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani