nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi jaz, je govoril Simon Lovrenc, tudi jaz sem zimski gozd v novembru, reka ponikalna, slepec, ki išče pot do vsega, tudi jaz vem, da je zemljepis ptičji let, tudi moj jezik je prepad jezika, nemi jezik spominjanja. Počasi je bilo tudi spominjanja vse manj, njegova sobaje bila gorska votlina, prostor sveta je bila kapela svetega Frančiška Ksaverija. Tam je vsak dan dan brisal prah z oltarja in z ležečega, pet čevljev dolgega misijonarjevega kipa, čistil sleherni madež, drgnil je beli genovski marmor, ornamente na albi in kazuli, črni marmor Mavrov, ki na ramenih opirajo oltarno menzo, pilastre, serafa in keruba, tudi oba kipa, ki predstavljata Evropo in Afriko, s krpo je pomival tla, nekega mrzlega zimskega jutra se je spomnil mladega novica, ki je prav tako s krpo v oteklih in rdečih rokah sredi mrzle zime pomival tla v kapeli Frančiška Ksaverija, da mu je zanohtalo, da je imel roke modre in rdeče od mraza; na mladega novica iz Zapotoka, ki ni hotel
postati svetnik, a si je želel, globoko in iz srca v mrzlih jutrih, da bi lahko kakor Ksaverij potoval in se bojeval; ko imaš vse to za sabo, je mislil takrat, ni težko ležati v stekleni menzi, v prozorni krsti, obdan s slikovitim in veličastnim oltarjem, takrat je mislil, da tudi v skromni krsti ne bo težko ležati, če človek kaj prej stori in doživi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani