nova beseda iz Slovenije

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:



In useka privezanega po hrbtu, da mu poči koža in se tam razleze krvava maroga, pod steno velike kamnite kašče, kjer se odigrava prizor, se naenkrat razleže odobravanje moških in ženskih glasov; tako je velik, Jezus, kdo si ga ne bi želel usekati s tisto gajžlo? Mahni ga, zakliče moški glas, saj ti ni brat, in množica se zakrohota, in fant iz Gorenje vasi res še enkrat z vso silo užge po krvavem hrbtu, preveč žganja je popil, roka je močna, in ta je kriv, nekdo mora biti, nečesa že, veselo se reži, ko bičani zares, zdaj prekleto zares ječi in omahne ob stebru, stena kašče je jeruzalemski zid, redarji in kapucini tečejo proti odru, ki ga zdaj nosači spustijo na tla, gostje na tribuni vstajajo, križaj ga, vpije ženska, ki stoji poleg Katarine, udari ga. Horribile flagellum še enkrat zapoje po hrbtu ubogega človeka, preden Drugemu Judu uspejo iztrgati konjsko gajžlo iz rok, Drugi Jud iz Gorenje vasi je začuden: kaj pa je? govori z rdečimi očmi, ki ne razumejo, kaj se naenkrat dogaja: a sem ga preveč? nemirna množica, ki ne ve več, ali hoče to stvar zaustaviti ali pri njej sodelovati, v svojem kričanju in prerivanju prevrne lestev, kelih se zakotrlja po tlaku med nogami črede, petelin, ki bi moral trikrat zapeti, prestrašeno frfota in se zaletava pod oboke, parklji topotajo po mestnem tlaku, zvon spet udari, jeruzalemski zvoniki se majejo, Katarina se stiska ob steni, zadržuje solze, sredi te naenkrat zdivjane množice, tega morja, ki buta sem in tja, kliče na pomoč Katarino iz Aleksandrije in ono iz Siene, kliče mamo Nežo, jagnje božje, naj ji obvarje dete, vidi, kako se majejo zvoniki, vidi v nebesih sedeti stare kranjske svetnikePrimoža in Jožefa, Roka in Tomaža, sedijo med angeli na oblakih, vznemirjeno se pomenkujejo in zmajujejo z glavami, ko gledajo svojo zdivjano čredo, ki je spet enkrat pripravljena udariti in zabosti, bičati in križati, naenkrat ob sebi začuti roko, ki jo čvrsto prime in vleče v stransko ulico, Amalija, reče Katarina, si videla Zlato skrinjo? jaz sem jo videla; ne govori, reče Amalija, teci raje, tečeta proti mestnim vratom, čez most, zunaj med nizkimi kočami si oddihujeta, kakšni podivjani ljudje so tu doma, reče Amalija, spravila te bom na Dobravo.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA