nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Katarina, Poljančeva hči, stoji pod oboki ulice v domačem mestu in gleda dobro znani prizor, ni je strah te bele prikazni, kdor ima v sebi življenje, se njene kose ne boji, Katarina ima s seboj življenje, od daleč ga je prinesla, še zmeraj ga nosi v sebi, v oblem trebuhu, pred katerim drži roke, da bi ga obvarovala pred množico, tam spi življenje, včasih malo pobrca.
Za smrtjo možje in fantje nosijo oder z živo sliko, na njem sta Adam in Eva, odeta sta v ovčje kože, odrte na gorskih pašnikih nad mestom, Katarina se zdrzne, obraz te ženske s pšeničnimi lasmi od nekod pozna, matibožja, reče, kaj ni to Amalija? vrnila se je, maha z rokami in kliče iz gneče, da bi jo Amalija videla, Amalija je Eva, Adama ne pozna, zdi se ji, da jo Amalija z odra pogleda, vendar ostane njen obraz nepremičen, ostane obraz Eve, koliko bi ti imela povedati, Amalija, kaj vse se je zgodilo, Amalija! Katarina bi se zjokala, ko bi se imela s kom, ko bi bila Amalija
tukaj, ob njej, ne pa tam gori na odru, ljudje potihnejo, hudič pleše okrog Adama in Eve, angel z mečem spregovori:
Iz paradiža, tega veselega in luštnega mesta, / poberita se, Adam in Eva, Bogu nezvesta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani