nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Katarina ne sliši tega silnega hruma, sliši, da vrata, skozi katera je smuknila v notranjost, zaškripljejo, to je čuvaj na nočnem obhodu, spusti skrinjo in teče proti izhodu, tatica svetosti in blagoslova, tam se skoraj zaleti v svetega Krištofa, štiri metre visoka soha znanega in dobrega svetnika gleda nanjo, na ramenu ima Jezuščka, ki se dotika njegovih las, spodaj je menih, ki na rečnem bregu z lučjo išče Boga, na bregu neke vode, kjer ga je ona skoraj izgubila.
Čisto mogoče je, da se je Katarina Poljanec, nočna tatica svetosti in blagoslova, v temi približala napačni skrinji. Kdor še ni bil v kölnski katedrali, lahko skrinjo Treh modrih tudi pri svetlobi prav lahko zamenja z Engelbertovo skrinjo, res je, da sta različnih velikosti, a človek, ki ne ene ne druge še ni videl, tega ne more vedeti, tudi Engelbertova skrinja je zlata in okrašena z dragimi kamni, tudi ta je obdana s postavami svetih ljudi, a v njej so samo ostanki škofa
tega imena in zlate postave na njej so postave desetih kölnskih škofov; lahko bi rekli, da prihaja iz Engelbertove skrinje daleč manj svetosti kot od one, iz katere sije milost čezkontinent in luč v vsako evropsko zakotje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani