nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Dolgo čaka, da bo prišel Simon, nekaj ti moram povedati, kdaj je že nazadnje čakala nanj? Ko je ura pozna in so na predmestni ulici koraki mimoidočih vse redkejši, se spusti po stopnicah v jedilnico, tam ni nikogar, krčmar v poltemi zlaga stole, Katarina se vrne v prazno sobo, zdaj soba ne bi smela biti prazna, Simon bi moral biti tukaj, nekaj ti moram povedati, a Simona ni tukaj, ker je soba zmeraj hladna in prazna, tudi kadar je Katarina v njej, Simon hodi pod razsvetljenimi okni jezuitskega konvikta v Marzellenstrasse. Katarina vzame debel volnen pled, ogrne se in teče po stopnicah, odpre vrata na ulico, Simon na Marzellenstrasse potrka na vrata, dolgo čaka, Katarina teče po ulici, vrata konvikta se odprejo, Simon govori s človekom v talarju in odide v notranjost, Katarina tava po ulicah, pritisne na kljuko vrat cerkve Marijinega vnebovzetja, vrata so zaprta, mestni stražnik nekaj zakliče za senco, ki se odmakne od cerkvenih vrat, Katarina gre
proti katedrali, kjer žari v temi Zlata skrinja, gre po Marzellenstrasse mimo vrat, skozi katera je vstopil Simon, spotika se čez gradbišče, v čuvajevi baraki žari majhen ogenj, pred očmi se ji zamaje južni zvonik, to ni privid, južni zvonik je nagnjen, poševno visi nad i mestom, zaustavljen sredi gradnje. Katarina tipa po steni, tam so majhna vrata, ta vrata popustijo, ta vrata se čudežno odprejo, Katarina za hip obstane: ali naj si ukrade blagoslov Treh modrih?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani