nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsak dan je hodila v cerkev Marijinega vnebovzetja, ta je bila odprta, sedela je v klopeh in gledala v prazna obličja apostolov, ki ji niso znali ničesar reči, ni bilo besed za njeno dušo, ki je bila zaprta, hladna in prazna. Gledala je tudi v Njeno obličje, ave, gratia plena, Dominus tecum, z menoj ga ni, z menoj ni nikogar več, tam v sobi jo čaka krvavi ženin, to mu je tudi rekla, neko noč, ko sta ležala in gledala v strop: krvav ženin si mi.
Tudi s Simonom ni bilo nikogar več, vsak dan je bil dlje časa zdoma, če se sme reči dom tisti hladni sobi nad gostilniško jedilnico, sobi, kjer je čez dan zevala praznost nepostlane in neogrete postelje, zvečer pa je tam kraljeval Katarinin hlad in molk; ni setrudil, da bi z besedo ali dotikom ogrel ta prostor, ni ji mogel pomagati, krvavi ženin, kako, ko pa še sebi ni mogel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani