nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Čuvaj polomljenih vozov in vegastih zidarskih odrov, kupov kamenja in peska, vrečevine, ki plahuta v vetru, cvilečih tramov in nihajočih škripcev, ta ve, da je Katarina romarka, nič drugega ne more biti, a ne bo je prijavil, odredba je bila namenjena množicam razgrajačev, ne ubogi ženski, reče, ki sta jo vera in upanje potegnila na daljno pot, a pomagati ji ne more, sam ne ve, reče, kje je skrinja spravljena, morda globoko v kleti? Ženska je videti utrujena, premražena in neprespana, a vseeno je ženska, še zmeraj mlada, pomigne ji, naj pride v barako, lahko se bo pogrela, njegove oči se svetijo, morda najdeta kakšno rešitev, pozna nekoga, ki vsak dan hodi v cerkev... Ali hoče reči, da si lahko Katarina pogled na Zlato skrinjo plača s svojim telesom?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani