nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V predmestni gostilni Pri grozdu, kjer se naselita, preživljata mrzle noči brez dotikov in brez ljubezni, z mrzlimi srci in rokami, spanec je redek gost v tej sobi, drug drugemu sta nema priča one noči ob jezeru, ko je včasih mesec posijal izza oblakov... V krčmi ju nihče nič ne vpraša, važno je, da plačata, v vojnem času je vsak goldinar dobrodošel, čeprav bi ju morali vprašati, krčmar bi moral poizvedeti, ali sta ogrska romarja. Tu namreč romarjev ne sprejemajo več radi, že lep čas jih nihče več ne sprejme pri mestnih vratih z odprtimi rokami in počastitvami, ne zato, ker je cerkev zaprta, pač pa zato, ker so se vladarji zedinili, da bodo romanjem napravili počasi konec, na vratih gostilne je nalepljen oglas, od vetra in dežja so črke obledele, a še zmeraj jih je mogoče prebrati: ... po božji milosti nadškof v Kölnu in volivni knez v prestolnem mestu Bonnu po cesarskem mandatu s posebnim ukazom prepoveduje tako imenovanim Ogrom vstop v naše mesto
Köln in v naše nadškofijske krajine...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani