nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In ko dospeta v Köln, je tudi tukaj že mraz, pozna jesen je, ulice so pogosto mokre od dežja, meščani živijo svoje počasno življenje, iz dneva v dan v ugibanjih, kaj bo prinesla nova vojna zima, tu je mesto z imenom Köln, Kelmorajna ni nikjer, je samo veliko, opustelo gradbišče, še zvonova Pretiosa in Speciosa, ki v boljših časih oznanjata slavo velikih relikvij, še zvonova molčita iz previdnosti, da ju ne bi pretopili v topovske krogle. V predmestni gostilni Pri grozdu, kjer se naselita, preživljata mrzle noči brez dotikov in brez ljubezni, z mrzlimi srci in rokami, spanec je redek gost v tej sobi, drug drugemu sta nema priča one noči ob jezeru, ko je včasih mesec posijal izza oblakov... V krčmi ju nihče nič ne vpraša, važno je, da plačata, v vojnem času je vsak goldinar dobrodošel, čeprav bi ju morali vprašati, krčmar bi moral poizvedeti, ali sta ogrska romarja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani