nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kelmorajn, ki ga Katarinine oči, lačne lepote, odpuščanja in obljube zveličanja zdaj končno vidijo, je veliko gradbišče, natančneje rečeno: zapuščeno gradbišče, na njem so kupi nametanega lesa, late, skladovnice rezanega kamenja, ki so ga tu neki ljudje zložili z vozov in se s svojimi počasnimi volovskimi vpregami spet odpravili, Kelmorajn so tramovi, kosi scefrane vrečevine, nekoč razpete čez zidarske odre, ki se vzpenjajo ob pročelju hiše, razmajani, da nihče ne more več stopiti nanje; kupi peska, spremešanega z iztrebki potepuških psov in mačk, razmešana in neuporabljena malta, polomljena kladiva in lopatice, pod nogami ugrezajoče se belkasto blato, Kelmorajn so vitli in škripci, ki nihajo v vetru, kolesa in vrvi, klini, kavlji, zagozde, k stenam prislonjene samokolnice in koleslji s polomljenimi osmi... gradbišče, na katerem nihče ne dela, nebeška stavba se ne vzpenja več v nebo, kakor bi se morala, kdo naj gradi v vojskinem času? ni arhitektov in zidarjev, kamnosekov in
tesarjev, cizelerjev in slikarjev, nadzornikov in vozarjev; eni so odšli v svoje tople italijanske kraje, drugi so morali obleči uniforme, njihove roke ne nosijo orodja, težkih lopat in finih kladivc, ostrih žag in nežnih čopičev; če jih sploh še imajo, roke in noge in glave, če jih ni odneslo pri Kolinu, Rossbachu ali Leuthenu, pri Pragi ali kje na Saškem, njihovi voli ne vozijogladko rezanega marmorja in finega alabastra, zdaj vlečejo havbice proti bojiščem, po dolini Rena, skozi Gornjo Pfalško in Badensko proti nekim poljem Šlezije in Češke, proti prizoriščem človeške smrti, proti prizoriščem volovske smrti; delo v nebeško slavo je zastalo, ne prvič, že več kot petsto let zastaja in se spet dviguje pod nebo, vse od tistega trinajstega aprila, ko so začeli graditi največje in najlepše svetišče, da bi v njem našle mir kosti Treh modrih, od trinajstega aprila tisoč dvesto oseminštirideset, ko se je gradnja začela in bi se bila morala končati v treh letih, pa se ni, od takrat, iz
temnega časa, v katerega sploh ni mogoče videti; tako daleč je, da vanj ne seže več svetloba nobenega spomina, od takrat se dviguje kamen na kamen pod nebo, pade s svojimi že zgrajenimi oboki, stolpiči in kapitlji v gorečih ruševinah in spet rase... tu je treba nenehno graditi, kajti vsak prebivalec Kölna ve: dan, ko bo cerkev dograjena, bo označil konec sveta... in tako rase, že pol tisočletja, da bi obdala z novo in novo lepoto med svojimi zidovi Zlato skrinjo, v kateri so našle miren počitek kosti Treh modrih, onih, ki so v dneh kralja Heroda prišli z Vzhoda v Betlehem in govorili: kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit; kosti njihovih nog, ki so hodile po Sveti deželi v najsvetejšem času, ostanki kolen, ki so se poklonila rojstvu Božjega sina, svete koščice so tavale po krščanskem svetu, dokler jih niso prinesli iz Milana v ta kraj, da bi tu našle mir v Zlati skrinji, v varnem zavetju Gospodove
hiše, kakor da bi one same ukazale: pojdi in sezidaj nam hram, na skali ga sezidaj, ne na pesku... in da bi od tod svetile iz Zlate skrinje, te kosti - luč krščanstva, luč kontinenta, ki posveti v najtemnejši noči v sleherno zakotje, tudi k Svetemu Roku na Kranjskem. Zaenkrat še svetijo, zdaj ko prihajata Katarina in Simon v mesto, se še blešči Zlata skrinja, četudi je njen dom gradbišče, a ne bo več dolgo, samo še nekaj let in duhovni bodo v temni noči s svetimi relikvijami zbežali v Augsburg,sem bodo pridrli revolucionarji iz Francije, konec bo kelmorajnske slave, katedrala bo vojaško skladišče in konjušnica, v njej bodo odmevale pesmi o bratstvu in svobodi, a tudi vojaški ukazi in psovke.
Pri Svetem Roku na Kranjskem je temno, v zvoniku trepeta Katarinin angel, kajti od nje, od Katarine, ki ji je zvest, odkar je ugledala luč sveta in ji je bilo določeno, da se bo napotila za njenim sijanjem, od nje zdaj iz daljave prihaja polarni
hlad, okrog njenega srca je mrzlo in temno kakor v onih temnih in pustih predelih na severu in nekoliko na levi; čeprav hodi okrog cerkve v Kölnu, kjer bi jo morala obliti zlata svetloba, tolikokrat je sanjala o njej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani