nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zagledal se je v leseni strop nad svojo posteljo, gledal je tiste barvaste angele in preden je uspel poklicati tajnika, naj mu prinese čaj, se je tako globoko zagledal v nebesa na baldahinu, z vsemi angelčki in zlatimi trobentami, in namesto da bi poklical nerodnega človeka, je pomislil, da bi morali biti angeli pravzaprav beli, bleščeče beli kot pri Luku in Marku in Janezu, beli kakor je čist in bel razum božje resnice, kar je njegova izvirna teološka misel, nekoč se bo citiralo: po knezoškofu ljubljanskem; ob tej misli mu je postalo toplo okrog srca, tudi nebeški puti z baldahina se mu niso zdeli več neprijetno okrogli in rdečelični, ampak beli, kakršno bi moralo biti tudi nebo, belo... dlje ni prišel s svojim razmislekom, je že zaspal. In se kmalu zatem začel naglo nemirno obračati po ležišču, sanjalo se mu je, da okrog te beline in čistosti hodi tajnik z vrčem črne kave v rokah in tista črna tekočina nevarno valovi in pljuska.
4
Premraženega Jožefa Poljanca je skušal škofov tajnik z lepimi besedami prepričati, naj se vrne domov, kjer posli, polja in živali čakajo na skrbnega gospodarja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani