nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pomislil je tudi na prijatelje v Družbi za kmetijstvo in druge koristne umetnosti, celo na barona Windischa je pomislil, človek v stiski pač pomisli na vsakogar, ki bi mu utegnil pomagati, a hkrati je vedel, da bi mu tako prijatelji iz Družbe kakor baron Leopold Henrik Windisch rekli ni maral slišati, ni maral slišati več nobenega nasveta in nobenega očitka, ne na račun svojega ravnanja, ne na račun svojega sedenja na tankem stolu, pitja kave, še najmanj na račun svoje kobile in svoje ježe na njej. Torej je obrnil Liso, gledal je v tla, poslušal njeno peketanje, najprej po mestnem tlaku, potem čofotanje po deželni cesti in nazadnje zagledal Dobravo, šibko svečavo v oknih velike hiše, pogledal je v okno v prvem nadstropju in jo zagledal, njen obraz, lase spletene nad glavo, njo, Katarino; v oknu sobe nad kuhinjo, tam, kjer je tolikokrat videl njen obraz pritisnjen ob šipo, ga je tudi zdaj povsem razločno videl in v prsih ga je tako stisnilo, da bi skoraj
zajokal. To je v glavi, je pomislil, to se vse dogaja v glavi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani