nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V gorah je že padel prvi sneg in ljudje so bili veseli smradljive hlevske toplote, ki jih bo grela dolge mesece, ko bodo skupaj s svojimi živalmi dihali pod zasneženimi hišami in si pripovedovali zgodbe o vedomcih, ki se prav tako skrivajo pred mrazom v votlinah bližnjih hribov, o vojnah v daljnih deželah, posebej v Prusiji in Rusiji, o črnih Indijancih onkraj morja, kjer ni nikoli zime in kjer vaščani po delu na polju počivajo v senci palm in drugih čudnih dreves, ki jih varujejo pred vročim soncem, in si za južino cmarijo meso ljudi iz sosednje vasi. Pastir na travnikih pri Svetem Tomažu je zjutraj zganjal ovce iz staje, da bi pomulile še nekaj uboge in mrzle trave, ko se je na koncu doline prikazalo pet, šest postav s popotnimi palicami in čutarami, imeli so tudi dva konja, na enem je jezdila ženska z nabrano tančico na glavi, drugi konj je bil oprtan s culami, posodo in navešen s svetimi podobami, rožnimi venci in mnogimi svetinjicami. Pastir je
najprej mislil, da so tovorniki iz Kanalske doline, potem pa, ko je videl vse tiste svete reči, je takoj vedel, da je to ostanek tiste množice, ki se je tu čez valila že preteklo zimo in zgodaj spomladi, komaj se še je spomnil, toliko časa je že minilo od takrat.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani