nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Čez medli žarek svetlobe, ki ga je skozi majhno okno poslal mesec, je stopil k vratom, izza katerih je prihajalo smrčanje, grmeča ježa čez most, stal je v prostoru, kjer je na hrbtu ležalo veliko telo, na posteljni rob je bila obešena sablja, samokresa sta ležala na mizi. Potegnil je sabljo iz nožnice, oni je zastokal, hotel se je prebuditi, čutil je, da je nekdo v prostoru, da bi moral nekaj reči, se raskavo zasmejati, hripavo nekaj ukazati, a spanec je bil globok, še zamukati kakor v grdih sanjah ne bi mogel, še zameketati ne, spanec je bil globok kakor večnost. Simon mu je s kolenom pritisnil glavo ob blazino, čutil je, kako je počila tenka opna kože in mu s krvjo namočila nogo, zdaj se je prebudil, skušal se je dvigniti, a ostrica dobro nabrušene sablje je že zarezala v njegov vrat, kakor je en sam gib presekal tenek vrat male Terese, temu bandeirantu, portugalskemu vojaku, ki je to storil kar med ježo, kar na konjskem hrbtu, in malo Tereso odvrgel
kakor mrhovino, kot cunjo, temu je zdaj iz luknje v vratu grgrala kri, stegnil je roke in ga prijel za suknjič, a takoj za tem so mu roke omahnile, oči osteklenele, niti Deo gratias ni mogel reči, kakor je rekla mala Teresa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani