nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Koštruna, renči neslišni Windischev glas, koštruna bi bilo treba namočiti v tisti reki, v Landshutu bi ga bilo treba pobiti, vreči bi bilo treba vrv čez vejo prve jablane in mu natakniti zanko okrog vratu, pruskemu vohunu... kdaj pa bi on mogel iz nje narediti gospo, kakršnobi mogel narediti jaz? Poslušaj, Katarina: kupil bom veliko posteljo z baldahinom, na njem bo velik ribnik in labodi, zjutraj, ko se boš prebudila, boš videla na stropu baldahina lepoto jutra, kupil bom mizico s tenkimi nogami, da se boš lišpala, ker si lepa, ker si zala, tvoj glas je mil, ko poje vojaške pesmi, iz tvojega telesa prihaja moč, ki sem jo mnogokrat porabil, razburkal, kri ti je šla v lica, ko se je moja moč preselila vate in je tvoja moč postala moja, koštrun mi nikoli ne bo podoben, molčeči potuhnjenec nikoli ne bo, kar si želi biti: Windisch, zmeraj bo kmet, turjaški hlapec, podložnik, splašen far... Kar slišijo tisti, ki so sposobni slišati neslišne besede, oni, ki
se zbirajo v oblaku mrčesa čudnih oblik nad hišo, potopljeno v temo, in oni iz pustega kraja, ki nevidni oprezajo pod okni, kar slišijo, ni angelsko petje, tu ni prostora za angele, že zdavnaj so odšli, kar slišijo, niso preproste besede, v katerih se kobacajo trije in z njimi v sebi iščejo izhod, to so zvoki, ki jih imajo ti stvori radi: renčeče bahanje, otožno gruljenje, piskajoče zavijanje, kačje sikanje, rezki zven brušenja nožev, zveneči udarci src, ki boleče nabijajo v velikih praznih prsih kakor kovaška kladiva...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani