nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zdrava, kraljica nebes, v svoji otožnosti neslišno govori Katarina, enega ljubim, kakor le more ženska moškega ljubiti, kajti zardela sem, da bolj zardeti ne bi mogla, ko sem ga prvič ugledala tam med ognji, drugemu hočem pomagati, globoko je padel, pod svojim konjem na rob smrti, in vlekla sem ga čez vojno pokrajino, med ognji begunov, raztepene vojske, skozi močvirja in umazana prenočišča, prevezovala sem mu rane, sovražila sem ga, a nisem ga mogla pustiti ranjenega in nebogljenega, ko sem bila z njim, nisem več zardela, vdala sem se, z njim sem šla, legla sem z njim, bil je izvoljenec moje mladosti, kaj sem hotela?.,. Koštruna, renči neslišni Windischev glas, koštruna bi bilo treba namočiti v tisti reki, v Landshutu bi ga bilo treba pobiti, vreči bi bilo treba vrv čez vejo prve jablane in mu natakniti zanko okrog vratu, pruskemu vohunu... kdaj pa bi on mogel iz nje narediti gospo, kakršnobi mogel narediti jaz? Poslušaj, Katarina: kupil bom veliko
posteljo z baldahinom, na njem bo velik ribnik in labodi, zjutraj, ko se boš prebudila, boš videla na stropu baldahina lepoto jutra, kupil bom mizico s tenkimi nogami, da se boš lišpala, ker si lepa, ker si zala, tvoj glas je mil, ko poje vojaške pesmi, iz tvojega telesa prihaja moč, ki sem jo mnogokrat porabil, razburkal, kri ti je šla v lica, ko se je moja moč preselila vate in je tvoja moč postala moja, koštrun mi nikoli ne bo podoben, molčeči potuhnjenec nikoli ne bo, kar si želi biti: Windisch, zmeraj bo kmet, turjaški hlapec, podložnik, splašen far...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani