nova beseda iz Slovenije

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:

Slepim samega sebe, govori Simon, sem Simon, ki sem Peter, slepim se, mordame slepi moj vid, morda sluh, hrepenenje srca je hrepenenje iz božjega navdiha in v božjem navdihu šumi njena navzočnost, obdan sem z njo kakor z obzidjem, z njo, ki sedi tam na vozu, ko se v svežem jutru peljeva ob jezeru, kolena ima pokrita z žimnato plahto, kolena ima tudi na beli platneni rjuhi in jaz na njej z njo, in daleč je od tega strašnega človeka, tega hudiča, čigar navzočnost moram prenašati samo zato, ker je ubog, ker je nemočen, in ona je poleg njega v tančici svetlobe, ki se steka spod neba, samo besedo rečem in spet me bo poljubljala, moj obraz in roke in suknjič, napolnjena je z menoj, brez mene je ni, brez nje mene ni, samo zato sem še tu, samo zato sem jezdil in hodil, zato se je kljuse vleklo po cestah nemških dežel, zato požiram prah in gazim po blatu, lovski pes na sledi, zato da smem kdaj ponoči slišati njen enakomerni, njen angelski dih poleg sebe, toploto njenega mirnega telesa, zato mi kljuje tesna bolečina v prsih, ker njeno dihanje ni samo moje, ni bilo samo moje, bilo je njegovo in še zdaj ni samo moje... slišim zvezde, slišim morje, slišim njeno srce in njeno kri, ki je moja, zato ker je kri duša telesa, ki pripada meni, kakor pripada Bogu... Zdrava, kraljica nebes, v svoji otožnosti neslišno govori Katarina, enega ljubim, kakor le more ženska moškega ljubiti, kajti zardela sem, da bolj zardeti ne bi mogla, ko sem ga prvič ugledala tam med ognji, drugemu hočem pomagati, globoko je padel, pod svojim konjem na rob smrti, in vlekla sem ga čez vojno pokrajino, med ognji begunov, raztepene vojske, skozi močvirja in umazana prenočišča, prevezovala sem mu rane, sovražila sem ga, a nisem ga mogla pustiti ranjenega in nebogljenega, ko sem bila z njim, nisem več zardela, vdala sem se, z njim sem šla, legla sem z njim, bil je izvoljenec moje mladosti, kaj sem hotela?.,. Koštruna, renči neslišni Windischev glas, koštruna bi bilo treba namočiti v tisti reki, v Landshutu bi ga bilo treba pobiti, vreči bi bilo treba vrv čez vejo prve jablane in mu natakniti zanko okrog vratu, pruskemu vohunu... kdaj pa bi on mogel iz nje narediti gospo, kakršnobi mogel narediti jaz?


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA