nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Oni s pustega kraja slišijo, česar vaščani ne, slišijo neznano melodijo, petje treh duš, ki govorijo v sebi preproste sovražne, preproste ljubeče stvari; čuden tercet glasov, samo duhovi jih slišijo, njihovo prepleteno glasbo, sovražno in ljubečo prepletenost neslišnih besed, ki se vzpenjajo druga čez drugo, hodijo vzporedno, ležejo, prepletene padajo, udarjajo druga ob drugo, molčečih in bolečih besed, besed usmiljenja in besed zmede v duši... Ta ženska, govori v sebi Windisch, medtem ko srka zdravilno žganje, v katero so namočeni baldrijan, janež in mnoge druge Katarinine trave, dobre trave so to, Katarina, nežna je tvoja roka, poznam tvoje telo, za menoj si šla skozi surova vojaška taborišča, mnoge noči si ležala z menoj, spet boš, ko odide ta far, ta farčič, ta molčeči potuhnjeni človek, na nekem cestnem razpotju se ga bom znebil, in šla boš z menoj, še zmeraj me občuduješ, klobuk si dam čez obraz, krajnik čisto navzdol, na dvor boš šla, Katarina, ne
moreš me pustiti, zdaj bi me zapustila, ko bi me mogla, a ne moreš, čakala si name, povedala si, jaz sem Windisch, nečak barona Windischa, oni z Dobrave, ta, ki je preizkušen v blesku eksplozij, črnega vranca je raztrgala karteča pod mojim telesom, spet bom jezdil, spet ti bom dvignil krilo, priznati si mora, ženska, da malo grobosti potrebuje, tudi če namerava postati dvorna dama, polkovnikova ženska, to boš, ko se znebiva farja, žena polkovnika Windischa, regiment bo vzkliknil “vivat” in tudi Marija Terezija bo spregovorila s teboj stavek ali dva... Slepim samega sebe, govori Simon, sem Simon, ki sem Peter, slepim se, mordame slepi moj vid, morda sluh, hrepenenje srca je hrepenenje iz božjega navdiha in v božjem navdihu šumi njena navzočnost, obdan sem z njo kakor z obzidjem, z njo, ki sedi tam na vozu, ko se v svežem jutru peljeva ob jezeru, kolena ima pokrita z žimnato plahto, kolena ima tudi na beli platneni rjuhi in jaz na njej z njo, in daleč je od tega strašnega
človeka, tega hudiča, čigar navzočnost moram prenašati samo zato, ker je ubog, ker je nemočen, in ona je poleg njega v tančici svetlobe, ki se steka spod neba, samo besedo rečem in spet me bo poljubljala, moj obraz in roke in suknjič, napolnjena je z menoj, brez mene je ni, brez nje mene ni, samo zato sem še tu, samo zato sem jezdil in hodil, zato se je kljuse vleklo po cestah nemških dežel, zato požiram prah in gazim po blatu, lovski pes na sledi, zato da smem kdaj ponoči slišati njen enakomerni, njen angelski dih poleg sebe, toploto njenega mirnega telesa, zato mi kljuje tesna bolečina v prsih, ker njeno dihanje ni samo moje, ni bilo samo moje, bilo je njegovo in še zdaj ni samo moje... slišim zvezde, slišim morje, slišim njeno srce in njeno kri, ki je moja, zato ker je kri duša telesa, ki pripada meni, kakor pripada Bogu...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani