nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne, Windisch se pač ne more odpovedati svojemu vindištvu, kdor je kaj takega pomislil, se je hudo zmotil, le malo manj ukazuje, ker nima komu, tukaj v glavnem zdaj ukazuje Katarina, kajti Simon molči, spregovori samo najnujnejše stavke, Simon lovi ribe, zvečer sedi pred hišo, prestreza Katarinine poglede in posluša njene pesmi, kadar Windisch rentači, se umakne... Windisch pa rentači in godrnja, kakor rentačijo bolniki in nekateri sitni stari ljudje, a zdaj tudi že s sabljo skuša koga dregniti med rebra, za šalo, zvečer v krčmi skuša z njo v zraku presekati lončen vrč, a to se ne izide, ker ima eno samo oko, roka in sablja pa sta vajeni ubogati in delovati po navodilih obeh, mahne mimo, se opoteče in od jeze rdeče zaripne v polovico obraza in pomodri v drugo polovico... Nekega pijanega mežnarja, ki ga je hotel samo malo dregniti med rebra, se malce pošaliti, ga malo prestrašiti, da bi ljudi v gostilni spravil v dobro voljo, je po nerodnosti porezal po
vratu, in da bi bila nesreča še večja, je prestrašeni mežnar pograbil ostro sabljo, sabljo, s katero se je bilo mogoče briti, z obema rokama jo je prijel in se močno porezal po dlaneh.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani