nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko sta ležala na jezerskem bregu in je gledal na nočno vodno gladino, ga je oblegala misel, da bi vse to moral nekako končati, oditi ali pa, tudi ta misel se je v njegovo grozo še zmeraj vračala, ali pa človeka, ki mu je prizadejal toliko zla, njemu in še več njej, ali pa tega človeka pobiti, mu privezati kamen za vrat in ga neslišno spustiti s čolna na jezersko dno... in tako z nekaj kretnjami končati, kar je pred dnevi tako pompozno začel s pogledom na angela z mečem, zdaj bi bilo treba to storiti naglo, brez besed, in oditi v noč. Nočni človek si, je rekla, tvoje življenje je noč, so tisti ognji na hribu nad vasjo, pajek si, sence te iščejo, gozdovi v noči. Ostani, je rekla, pojdemo do Zlate skrinje, potem greva domov, Windischa bova zdravega in z očiščeno dušo peljala k njegovemu stricu, k baronu, midvabova ostala na Dobravi, na Dobravi je dobro, je rekla, vse bo dobro.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani