nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Peljala sta se s čolnom čez jezero v Starnberg, kjer je bil ribiški praznik, gledala sta, kako možje mečejo na čolne velike ribe, jih vlačijo s kavlji iz vode, njihovi beli trebuhi so se svetlikali med ločjem, to migetanje živih bitij, ki bodo kmalu umrla. Potem sta jedla ribe, pila pivo in se smejala pijanim kmetom, ribičem, tkalcem, mesarjem, meščanom, vsem ljudem, ki so v deželi, utrujeni in osiromašeni od vojsk, hoteli živeti, kakor ljudje živijo povsod, na Dobravi ali v Ljubljani, v Landshutu ali v Tutzingu. Seveda ga je tudi nazaj grede poljubljala in Simon je bil ves čas moker od njene sline in njenih solz, bil je zmeden, ljubil je in sovražil hkrati, najnevarnejša zmes čustev je divjala v njem, zdaj je vedel, da ne od tistega dne, ko je vrgel tega človeka v gnojno jamo, ko ga je hotel ubiti, a ni mogel, pač pa že od takrat, ko je v ječi prvič pomislil, da je ona z njim, njegova Katarina.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani