nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Je bila to tista strašna zmota, ki ga je vodila v strašno nasilno dejanje, ki je bilo skoraj dejanje uboja, ki je bilo, če je natančno premislil, že uboj sam, saj je bil navsezadnje povsem odločen, da to stori, z bodalom za pasom je stopil v prostor in zamahnil. Hodil je zmeden tudi pod okni župnišča, od koder so se včasih razlegali Windischevi kriki in župnikove molitve, od koder, kar je bilo najbolj neverjetno in kar ga je delalo še bolj zmedenega, so prihajale tudi pomirjujoče Katarinine besede, skoraj nežne besede, še več, neko tiho petje, podobno uspavankam iz njune dežele, enakomerno napevanje, s katerim je Katarina skušala ublažiti duševne in telesne bolečine onega človeškega stvora, ki je njej in njemu, njemu in njej prizadejal toliko gorja. Usmiljenje, seveda, usmiljenje, zoper katero ni bilo krščanskega ugovora, ki ga je bilo treba ponižno sprejeti ali celo občudovati, usmiljenje, ki je sposobno odpuščati, a kaj more usmiljenje zoper divji
nemir strašnega ljubosumja, jeze in gnusa?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani