nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simonu zakljuje bolečina v duši, ne vidi prizora milosti in usmiljenja, bolečino, ki mu kljuje v srcu, zamenjata jeza in srd na ta dva, ki sta zaveznika, drug drugemu izvoljenca od mladih let, kaj počne on med njima? S sovraštvom v srcu gleda v Katarinin črni prevzetni pogled, v temne podočnjake pod njim, v njene skuštrane lase, usta, ki se Simonu odpirajo za ukazovalne in osornebesede, onemu, čigar glavo drži v naročju, pa so se odpirale za poljub; to ni prizor sočutja, usmiljenja in milosti, ta prizor Simon Lovrenc sovraži, gnusi se mu, oba se mu gnusita, kakor je Gospod sovražil šest reči in se jih je sedem gnusilo njegovi duši: prevzetne oči, lažniv jezik in roke, ki prelivajo kri poštenega, srce, ki kuje zle naklepe, noge, ki se spuščajo v tek za hudobijo, kriva priča, ki govori laži, in tisti, ki seje prepire med brate.
Zasmilil se ni samo Katarini, ampak vsem ženskim srcem v vasi, ko so videle ostanke očitno nekoč
ponosnega vojaka, enega tistih, ki so jezdili skozi njihovo vas enkrat iz ene, drugič iz druge smeri, enkrat zmagoviti, drugič tepeni in poklapani, enkrat z bobni, drugič z utrujenimi, klecajočimi koleni in krevsajočimi konji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani