nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
45 Zdaj Katarina Poljanec spet napravi nekaj, česar nihče ne more pričakovati: Vzame mu umito in obvezano glavo v naročje in mu govori, kakor da bi mu pela uspavanko: lep si bil Windisch, lep kakor pav med gredicami, zdaj si grdoba, puranji obraz imaš, rdečo in vijolično kožo... pol glave ti manjka, ko bi imel vsaj dobro srce, a tudi tega ti manjka, to ti manjka od vsega začetka... a kaj, ko tega niti ne veš, tudi to je tvoja ubožnost, ubog si, pozdravila te bom. Simonu, ki osramočen stoji pri vratih in gleda ta prizor, usmiljenka z ranjenim vojakom, pieta, prizor nenadne milosti, Simonu je tako, kakor da bi bil zdaj on polit z gnojnico, kakor da mu Katarina s črnim pogledom skozi skuštrane lase govori: kako si mogel tako ravnati s hudičem ubogim? Katarina mu briše obraz, obsijana je z usmiljenjem do te spake, ki jo je bila s silo spravila v svoj oficirski brlog, njega, Simona, pa v ječo, tu je nekaj, česar Simon ne razume, tudi
sočutje ima svoje meje, mar bi naj bil sočuten s tistim portugalskim vojakom, ki je prerezal vrat mali Teresi? kako naj bo usmiljen z rokami, ki prelivajo kri poštenega, s srcem človeka, ki kuje zle naklepe?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani