nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pograbil ga je z obema rokama za mlahave roke in ga začel vleči proti izhodu, ne da bi tisti hip vedel, kaj sploh hoče s tem težkim telesom, v katerem še zdaj, tako ranjenem, razsajajo hudiči, vlekel ga je po tleh in za njim se je vlekla po tleh široka sled razlitega vinain krvi, ki mu je spet začela teči iz rane na obrazu in vratu. Vlekel ga je čez prag in prašno dvorišče, vlekel ga je med kurami, ki so se glasno kokotaje razfrlele na vse strani, med prašički, ki so rili po gnoju, med kričanjem nekih žensk s travnika, videl je, da proti njima teče s krevljastimi nogami ribiški čuvaj; kakor težko vrečo mesa ali zaklano, pol mrtvo žival ga je vlekel čez dvorišče in čutil, kako tudi njemu pojemajo moči, kako se tudi vanj seli ranjenčeva šibkost, mlahavost njegovih rok, ki komaj poprijemajo v dlaneh, da bi se iztrgale iz njegovega prijema, šibkih nog, ki včasih skušajo brcniti, pritisniti ob tla, da bi zaustavile to strašno, bolno in ponižujočo vleko skozi prah
in kurji smrad in svinjski gnoj, ali se vsaj z ostrogami zatakniti ob nekaj na tleh, nekoga raniti, nemara Simona Lovrenca, med noge, koštruna do kraja skopiti. In ko ni več vedel, kam s tem telesom, kaj hoče z njim napraviti, ko tudi mogel ni več, ko so ga moči že skoraj povsem zapustile, ga je spustil na robu greznice, stopil čezenj, čez telo, ki se je skušalo pobrati, in s skrajnim naporom dvignil desko, na kateri je ležal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani