nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Klical si je pred oči podobo njegovega lepega obraza pod pavjim klobukom, njegovega polnega telesa, prevezanega z barvastimi svilenimi trakovi, videl ga je, kakor ga je bil videl nekoč zdavnaj nekje blizu Beljaka na Koroškem, ob nekem mostu čez neznano rečico, ko je prijezdil v njegovo življenje na črnem vrancu in pokončno sedel in se z nogami, na katerih so bile svilene podvezice, oklepal širokih bokov črnega konja, medtem ko je on, Simon Lovrenc, stal v mokri in visoki travi ter poslušal njegovo zariplo in nesmiselno kričanje. Takrat je prijezdil v njegovo življenje in Simon Lovrenc sploh ni dvomil, da je bilo tisto srečanje znamenje, ki bo odločilo njegovo življenje, čeprav tedaj tega ni vedel, tega ni mogel vedeti, dokler pred vrati dominikanskega samostana ni dobil udarca po glavi in čepa v usta, verig na noge. In zdaj, zdaj je vedel tudi to, da je takrat, ko so ga suvaliin pretepali kakor potepuškega, kakor steklega psa, ko je v samostanski kleti
prosil za vodo, samo za požirek vode, da je takrat ta kozel, ta pav, ta lepi in prostaški stotnik s svojimi kosmatimi rokami razmikal Katarinine noge in segal vanjo, v spolno luknjo, v lepljivo luknjo pekla, s svojim trebuhom legal nanjo, dihal vanjo svojo pijansko sapo, da jo je tisto in mnoga druga jutra gledal, kako razpihuje žerjavico, da bo sam mogel vstati v topel prostor in da ga bo Katarina mogla, morala umivati in vonjati njegov pijanski jutranji znoj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani