nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Proti hiši, kjer je bil tisti skušnjavec in zapeljivec in zvodnik; gotovo jo je v mnogih jutrih gledal čepečo in golo, kako razpihuje žerjavico v pomrlem ognjišču, kakor jo je nekoč, neko jutro, neko srečno jutro svojega življenja gledal on sam. Klical si je pred oči podobo njegovega lepega obraza pod pavjim klobukom, njegovega polnega telesa, prevezanega z barvastimi svilenimi trakovi, videl ga je, kakor ga je bil videl nekoč zdavnaj nekje blizu Beljaka na Koroškem, ob nekem mostu čez neznano rečico, ko je prijezdil v njegovo življenje na črnem vrancu in pokončno sedel in se z nogami, na katerih so bile svilene podvezice, oklepal širokih bokov črnega konja, medtem ko je on, Simon Lovrenc, stal v mokri in visoki travi ter poslušal njegovo zariplo in nesmiselno kričanje. Takrat je prijezdil v njegovo življenje in Simon Lovrenc sploh ni dvomil, da je bilo tisto srečanje znamenje, ki bo odločilo njegovo življenje, čeprav tedaj tega ni vedel, tega ni
mogel vedeti, dokler pred vrati dominikanskega samostana ni dobil udarca po glavi in čepa v usta, verig na noge.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani