nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Iz pobožne romarice je naredil v postelji, kuhinji in pri zabavah povsem uporabno žensko, ampak ona je ponoči pogosto jokala, ker ni bila več pobožna romarica, ampak to, kar je pač bila, ker ni bilo nikjer več tistega njenega učenega menišiča, ki je prezebal in trohnel v neki ječi v Landshutu in nemara žebral predse svoje molitve in učenosti. Za hip je pomislil, da je bila pruska granata, ki je priletela predenj, pred njegovega krasnega in ubogega črnega vranca in mu raznesla drobovje oblega trebuha in širok prsni koš in potrgala močne noge, da je bila tista granata morda kazen kakšnega od njihovih romarskih angelov, ki so menda potovali z njimi, nad njimi, pobožnimi ljudmi, kazen za to, kar je storil s Katarino in njenim učenim menišičem. Samo za hip je pomislil na to, a pomislil je tudi, da se mu je navsezadnje sama vdala, občudovala ga je od nekdaj, že od takrat, ko je hodil na dobravsko pristavo, zato se mu je sama vdala in ni ji bilo slabo pri
njem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani