nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Videl je v nekem brezčasnem trenutku slikarja, ki je s srditimi črtami malal po steni, ki je divje nanašal močne barve in jih z nežnimi kretnjami zatem razmazal, da so zadobile milejše odtenke, videl jo je, kakor je videl podobo ženske tisti slikar ob steni tiste cerkve na Visokem nad Ljubljano, ki je s srditimi črtami in milimi potezami bajal, kaj se je v resničnem in kaj v izmišljenem svetu strašnega ali nenavadnegazgodilo, ki je narisal na steno razgaljeno žensko telo, ji okrog nog ovil kačo, za njen hrbet narisal skušnjavca, mogoče onega, ki hrope in preklinja za zapahnjenimi vrati, narisal je skušnjavca na steno cerkve, ki si ogleduje razgaljeno žensko telo in čez sliko napisal: LUXURIA.
In v hipu nenadne odsotnosti, ko je za hip pomislil, da bi rad iz nje napravil nekaj drugega kakor to, kar je nepreklicno bila, da bi iz njenega telesa z udarci in božanjem rad ustvaril nekaj, česar nepreklicno ni več, v tistem hipu se je njegovo telo zrinilo
vanjo, porinil je svoj ud med njene razkrečene noge, v toplo in od greha mokro razžarjeno meso, jezik v razprte ustnice, z besom kaznovanja in hkratnega odpuščanja se je spravil nad to solzno, jokajočo in poljubov vse mokro žensko bitje, ki ga je iskalo in hotelo zase in v sebi in ki je tudi samo hotelo biti nekaj drugega od tega, kar je že bilo, kar je postalo v objemih nekoga drugega. Z vso silo ga je prižela k sebi in obe telesi sta se sunkovito stresali, še potem, ko je legel poleg nje in od blizu gledal, kako ji poljejo razgaljene prsi, bele prsi, in oba sta ihtela, tudi njemu so se ulile preklete izdajalske solze, ki jih ne bi smelo biti, nič na tem svetu ne bi smelo biti, kakor je bilo zdaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani