nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Njegov obraz je bil v trenutku ves moker od njenih solz in poljubov. Močila mu je obraz in zaprte oči, poljubljala ga je po očeh in čelu in nosu in laseh in vratu, brez odnehanja, poljubljala mu je roke in trakove srajce, prevezane čez prsi, odvezovala jih je in poljubljala, z vsem telesom se je prižela k njemu in njegove roke so samodejno segle po tem telesu, ki se je z vročo silo prižemalo obenj, po znanem telesu, ki ga je ljubil in tolikokrat mislil nanj, roke so same od sebe dvignile krilo, segle pod krilo, božale zadnjico in hrbet, povsod je bilo njeno znano voljno in gibljivo telo, a danes vroče, vročično telo, kakor tisto prvo noč, ob prvem ljubljenju, ko je ležala bolna, še zmeraj nekoliko bolna. Prijela ga je za roko in ga peljala v hišo ob jezeru, zaprla je vrata, za katerimi je nekdo pokašljeval, v polsnu nekaj zavpil, koga imaš, ženska, kdo je tam?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani