nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kot volkovi so se premikali okrog naselij, napadli, kjer so videli, da je mogoče, ugrabili kokoš ali ovco in bežali nazaj v močvirne gozdove in se potikali po samotnih poteh visokih hribov. Oficirjem, ki so se znašli na begu, se ni godilo veliko bolje, tudi njihovi vojaki jih niso spoštovali, tu ni bilo več eksercirja in palice, tudi ne grožnje s palico, ki bo cefrala kožo pred postrojenim eskadronom.
Med temi krdeli se je od mesta do mesta pomikal Simon Lovrenc, spraševal ubegle vojake, ali vejo za neko kranjsko enoto, ali je kdo slišal za stotnika Windischa, ali je kdo videl žensko, tako in tako, vsekakor lepo, milo, angelsko, prepotoval je vso Bavarsko in se usmeril proti Šleziji, od koder so se valile te trume, ta volčja krdela, gazil sneg vaških poti in skoraj plaval skozi plundrodeželnih cest, hodil po blatnih, od koles, človeških nog in konjskih kopit razbrozganih kolovozih, spraševal je v krčmah, kjer je prenočeval, spraševal je
mestne stražarje, z vročičnim pogledom in zadihan kot lovski pes je iskal njegovo, njuno, njeno sled.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani