nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Teči bo moral skozi koridor svojih vojakov, ki stojijo z dvignjenimi šibami v rokah, z molčečimi obrazi čakajo na izdajalca, da bo stekel, in ko stopi korak naprej, prileti udarec čez njegov obraz, da mu oči zalije kri in ničesar več ne vidi. Tako se godi izdajalcu, tako je sam kaznoval svoje kranjske vojake, zdaj oni kaznujejo njega, šibe tleskajo po njegovi beli srajci in pod njo parajo kosmato kožo, a najhuje je, ker ne more teči, ne more teči s klokotajočim sodom vina pod pasom. In vino seže gor, proti grlu, slabo mi bo, pomisli, slabo mi je, vzpne se na komolce z izbuljenimi očmi, izbuljene oči gledajo v prostor, ki ga ne spoznajo, v žensko, ki sedi ob ognjišču in nepremično bulji vanj, Windisch sede na posteljo in od slabosti, od strahu, od vsega prestanega in doživetega, od vsega preveč popitega bruhne v velikem loku debel curek rdečega vina po prostoru, po sebi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani