nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Toda namesto granat je zdaj v taki lepi paraboli letel tja dol on sam, padal je, Windisch, padal je, kakor padajo ljudje, ki ne vejo, ali se jim to padanje sanja ali je to padanje proti travnatemu pobočju in gozdnemu obronku resničnost. In je resničnost, mora biti, če je nad želodcem takšna praznina, če v glavo sili slabost iz trebuha, klokotajočega soda, če srce trepeta in skoraj čisto zastane v grozi ob spoznanju, da med nogami in pod ritjo ni več nobenega sedla, tudi konja ne. Zdaj ve, da bo padel pred noge tiste molčeče vojske, ki ga bo razsekala na tisoč koscev, preluknjala z mnogimi kroglami, če se ne bo razletel kar sam od sebe, kar od padca, če od nekod ne bo nanj priletel tudi težek konj, ki mora tudi padati, če pada on.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani