nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In v veliki knjigi z imenom Liber vitae je že opisano poslednje dejanje, ki sledi samo kakšno uro zatem, ko boš še zadnjič pregledal svoje spolirane kanone in granate, lepo zložene ob njih.
Opisana je tudi zadnja slika: dviguješ sabljo, v daljavi slišiš trobento, ki oznanja napad, pešaki tečejo po gozdnem obronku proti pruskim položajem ob robu močvirja, končno dviguješ sabljo v bitki, ne pa pijan nad žensko, ki se mora sleči, da ji boš razmaknil noge, dviguješ sabljo, da bi svoji bateriji ukazal: ogenj. In čakaš, da bi iz žrel cevi bruhnil ogenj in raznesel pruske glave in ponesel v kranjsko domovino tvojo zmagovalno slavo v bitki pri Leuthenu, toda nekdo bo hip pred tem tudi ukazal ogenj, na tistem lahnem travnatem pobočju, skoraj črnem pobočju na nasprotni strani, in ne boš videl ognja iz svojih kanonov, pač pa boš videl kose zemlje, ki bodo prekrili nebo, in med kosi zemlje odtrgane ude, še zmeraj oblečene v bele uniforme, v
škripajoče jermenje, ti kosi sveta, te kosti, ti ničevi predmeti bodo prekrili decembrsko nebo in hip zatem bodo to samo še ostanki sveta, razsuti po peklenski pokrajini pri Leuthenu, in to bo zadnje, kar boš videl.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani