nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Še enkrat boš potegnil škornje nase, še enkrat si boš napljuskal vode v obraz, da bi pregnal vino iz glave, jedel to jutro od strahu ne boš nič, ničesar ti ne bom postregla, kakor sem ti postregla toliko juter, še enkrat ti bom pomagala zavezati svileno rutico, ja, tudi škornje ti bom zloščila, še enkrat se boš ogledoval v zrcalu in si česal svoje brke in kozjo brado, zakaj brez tega tudi zadnje jutro ne boš mogel. In v veliki knjigi z imenom Liber vitae je že opisano poslednje dejanje, ki sledi samo kakšno uro zatem, ko boš še zadnjič pregledal svoje spolirane kanone in granate, lepo zložene ob njih.
Opisana je tudi zadnja slika: dviguješ sabljo, v daljavi slišiš trobento, ki oznanja napad, pešaki tečejo po gozdnem obronku proti pruskim položajem ob robu močvirja, končno dviguješ sabljo v bitki, ne pa pijan nad žensko, ki se mora sleči, da ji boš razmaknil noge, dviguješ sabljo, da bi svoji bateriji ukazal: ogenj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani