nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V spolu, ki je, odkar si me pograbil ti, Windisch, odkar si mi s sabljo razmaknil noge, samo še lepljiva luknja pekla. A vseeno, vseeno, duh ne odide, duša ne vzplava, dokler ne obmiruje bitje srca. To pa zato, ker je srce organ ljubezni, ker jebilo moje, Katarinino srce polno ljubezni do Simona, človeka, ki ga naenkrat nikjer več ni, kajti potem nas je dočakala tvoja vojska, njene trobente in bobni, izgubljeni ženski eskadron, in Simon je izginil in namesto njega je ostala tukaj ta kepa vina in strahu, ki sem ji podlegla, ki me ni samo prisilila, ki me je tudi premamila, da sem ji podlegla, nikoli ne bom vedela, zakaj; ta kepa mesa in vina, ki gospodari nad menoj, zdaj dviguje težke veke in kaže belino groze pod njimi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani