nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tam, na obrežju Emsa, kjer so široke livade zjutraj prekrite s srebrom rose in kjer zvečer skozi krošnje visokih dreves, ki jim ne vem imena, koprenasto lega zadnja svetloba na zemljo, tam smo padle ženske skupaj s slovenskimi romarji, vsi, ki smo ušli vodni ujmi pri Koblenzu, kjer sem si želela utoniti, pa me je rešil Simon, misel nanj, tam smo videli vrata, ki vodijo v drugi svet. Vem, Franc Henrik Windisch, da se tvoja kozlovska duša še v spanju krohota, ko me poslušaš, zakaj vem, da me poslušaš, samo da je tvoj sen globok, kakor je globoko tvoje smrčeče pijanstvo, in tvoje pijanstvo je globoko kakor tvoja moška vojaška surovost, ki se krohota, ko sliši, da smo videle vrata v oni svet. Vem, kaj v tvojih pijanih mislih brbljajo tvoje mesnate ustnice, ko se nehajo režati: jaz bi pa tako rad videl vrata, ki vodijo v drugi svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani