nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Jaz pa sem videla Simona, ki je hodil ob meni, romarje, ki so se smehljali iz svojih lebdečih, iz svojih koprenastih postav in obrazov, in tudi jaz sem se smehljala, taka je pot k Zlati skrinji, Windisch, smehljajoča se,prijazna, koprenasta, mavrična cesta, Windisch. Tam je bila gladka voda, rahlo pljuskajoča ob travnate bregove, tam se je počasi in zanesljivo tudi reka Ems sesedala nazaj v svojo strugo. Tam, na obrežju Emsa, kjer so široke livade zjutraj prekrite s srebrom rose in kjer zvečer skozi krošnje visokih dreves, ki jim ne vem imena, koprenasto lega zadnja svetloba na zemljo, tam smo padle ženske skupaj s slovenskimi romarji, vsi, ki smo ušli vodni ujmi pri Koblenzu, kjer sem si želela utoniti, pa me je rešil Simon, misel nanj, tam smo videli vrata, ki vodijo v drugi svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani