nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pogovarjala sem se z njim, lahko se krohotaš, bil je čudež, Simon je rekel, da se zdaj zares ne more zgoditi nič več, nobena povodenj, noben tribunal, nobeno obglavljanje kaznovanih živali in obešanje ljudi več, pač pa samo še pot nazaj, k Trem modrim in potem še dlje nazaj proti domu, kamor si nikoli nisem bolj želela kakor takrat, kajti nikomur še nisem bila bliže, kakor sem bila takrat Simonu, ki sem ga priklicala iz ječe, in oba sva jasno vedela, kam hočeva: k Zlati skrinji, samo še tja. In od tam proti domu, na Dobravo, za zmeraj, na Dobravo, kjer bova neko sončno popoldne, še utrujena od poti, a že spočita od prve noči domačega spanja, gledala zeleno pobočje pod Svetim Rokom, poslušala kokodakanje kokoši na dvorišču in ropotanje kovinskih krožnikov v kuhinji, zakaj to bo navaden dan, ne bo praznični dan, ko so po očetovi volji na mizi porcelanasti krožniki. Navadni dan sva hotela, z navadnimi kovinskimi krožniki in Aronovim pasjim laježem, in
veliko takšnih dni z zvonjenjem za vespere od Svetega Roka vsakvečer, veliko takih dni, večerov in mirnih noči sva hotela, navadne, male stvari, a vseeno sva hotela preveč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani