nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tu nebo nikoli ni modro kakor pri nas doma, zmeraj nekoliko sivo, a bilo je vseeno lepo, naenkrat je bilo mirno, naenkrat je z menoj potoval Simon, tisti hip, ko tebe ni bilo, je lahko prišel in sedel k meni na voz, videla sem ga, slišala sem ga, ženska to zmore, Windisch, če ni ob njej kozlovskega meketanja in telesa, ki zasede vse, čisto vse, ki ji pokrije s svojim trebuhom in poraščenimi prsmi telo in dušo. Pogovarjala sem se z njim, lahko se krohotaš, bil je čudež, Simon je rekel, da se zdaj zares ne more zgoditi nič več, nobena povodenj, noben tribunal, nobeno obglavljanje kaznovanih živali in obešanje ljudi več, pač pa samo še pot nazaj, k Trem modrim in potem še dlje nazaj proti domu, kamor si nikoli nisem bolj želela kakor takrat, kajti nikomur še nisem bila bliže, kakor sem bila takrat Simonu, ki sem ga priklicala iz ječe, in oba sva jasno vedela, kam hočeva: k Zlati skrinji, samo še tja. In od tam proti domu, na Dobravo, za zmeraj, na
Dobravo, kjer bova neko sončno popoldne, še utrujena od poti, a že spočita od prve noči domačega spanja, gledala zeleno pobočje pod Svetim Rokom, poslušala kokodakanje kokoši na dvorišču in ropotanje kovinskih krožnikov v kuhinji, zakaj to bo navaden dan, ne bo praznični dan, ko so po očetovi volji na mizi porcelanasti krožniki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani