nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Potem se je vse umirilo, oblaki so se čvrsto držali neba, visoko zgoraj niso bili več nabrekli in nevarni, reke so se umaknile v struge, vlekle smo se za vami, ki ste jezdili daleč spredaj, in z nami nekaj razcapanih vojakov, ki ste nam jih določili za spremstvo. Komaj malo so se nebeški popotniki premikali pred nami, toliko, da so nam kazali pot v ravnico na severu. Tu nebo nikoli ni modro kakor pri nas doma, zmeraj nekoliko sivo, a bilo je vseeno lepo, naenkrat je bilo mirno, naenkrat je z menoj potoval Simon, tisti hip, ko tebe ni bilo, je lahko prišel in sedel k meni na voz, videla sem ga, slišala sem ga, ženska to zmore, Windisch, če ni ob njej kozlovskega meketanja in telesa, ki zasede vse, čisto vse, ki ji pokrije s svojim trebuhom in poraščenimi prsmi telo in dušo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani