nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Potem bi spet potovala k Zlati skrinji, kamor sem se bila namenila s slovenskimi romarji, dokler me nisi zaprl v svojo temačno kletko, münstrsko kletko, v kateri potujem s tabo od enega do drugega zanikrnega vojaškega prebivališča. Pobiti bi te morala, da bi se to končalo, še prej pa bi ti morala povedati, kako je z vrati v drugi svet, kako se pride skoznja in tja, kjer je vse čisto drugače kot tukaj, kjer ležiš pijan od strahu pred jutrišnjo bitko, dvigaš težke veke in skušaš doumeti, kaj ti govorim, poslušaš klice straž, ki bi jih moral obhoditi, pa tega ne zmoreš, ker si pijan od strahu pred smrtjo, pred neznanim, pred razpadanjem tvojega mesa v zemlji, kamor bo padalo potem, ko bo nekaj časa viselo v krošnjah dreves, kamor ga bo odneslo v poku in blesku jutrišnjih eksplozij.
Se še spomniš, Windisch, kdaj je tvojo vojsko, tvoje havbice in konje blizu Koblenza zalila voda?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani