nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Mogoče bi te potem, ko ste se nakrohotali, ko smo le smele v postelje, z vami v postelje vaše vojaške kurbe, mogoče bi te takrat morala ubiti, namesto da sem vse to prenašala, mogoče bi te morala kakšno drugo noč, ko si pijan smrčal, ko si se še prej pijan zvalil z mene, ko sem proti svoji volji duhala tvoje pijano meso, morda bi te takrat morala treščiti po glavi z vrčem, kakor sem treščila ono prežečo zver z imenom Mihael, mogoče bi te morala pijanega, smrčečega in meketajočega kozla pobiti, da bi že takrat rešila svojo dušo. Potem bi spet potovala k Zlati skrinji, kamor sem se bila namenila s slovenskimi romarji, dokler me nisi zaprl v svojo temačno kletko, münstrsko kletko, v kateri potujem s tabo od enega do drugega zanikrnega vojaškega prebivališča. Pobiti bi te morala, da bi se to končalo, še prej pa bi ti morala povedati, kako je z vrati v drugi svet, kako se pride skoznja in tja, kjer je vse čisto drugače kot tukaj, kjer ležiš pijan od strahu
pred jutrišnjo bitko, dvigaš težke veke in skušaš doumeti, kaj ti govorim, poslušaš klice straž, ki bi jih moral obhoditi, pa tega ne zmoreš, ker si pijan od strahu pred smrtjo, pred neznanim, pred razpadanjem tvojega mesa v zemlji, kamor bo padalo potem, ko bo nekaj časa viselo v krošnjah dreves, kamor ga bo odneslo v poku in blesku jutrišnjih eksplozij.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani