nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A tisto noč ni bilo nobenega med tvojimi oficirji in nobene med njihovimi ženskami, ki bi rekel, tudi Klare ne, tudi ona je v strahu molčala, nihče ni rekel, zdaj pa nehajmo, končajmo to sramotitev, to skrunitev svetih stvari in pojdimo spat. Mogoče bi te potem, ko ste se nakrohotali, ko smo le smele v postelje, z vami v postelje vaše vojaške kurbe, mogoče bi te takrat morala ubiti, namesto da sem vse to prenašala, mogoče bi te morala kakšno drugo noč, ko si pijan smrčal, ko si se še prej pijan zvalil z mene, ko sem proti svoji volji duhala tvoje pijano meso, morda bi te takrat morala treščiti po glavi z vrčem, kakor sem treščila ono prežečo zver z imenom Mihael, mogoče bi te morala pijanega, smrčečega in meketajočega kozla pobiti, da bi že takrat rešila svojo dušo. Potem bi spet potovala k Zlati skrinji, kamor sem se bila namenila s slovenskimi romarji, dokler me nisi zaprl v svojo temačno kletko, münstrsko kletko, v kateri potujem s tabo od enega do
drugega zanikrnega vojaškega prebivališča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani