nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zakaj kadar so dvignili pogled k nebu, so tam videli umiranje in prihajajočo smrt, smrt je prihajala spod neba. Ponoči jo je bilo mogoče slišati, ponoči so se meščani Münstra nemirno prebujali in poslušali krike umirajočih ljudi še dolgo potem, ko so bili umirajoči že mrtvi, so poslušali obupano vpitje umirajočih mrtvakov, ki niso mogli v nebesa izsvojih kletk in niso mogli dol v črno zemljo. Tako je z mano, Windisch, živa sem zaprta v grob, ki si mi ga pripravil, ponoči, ko si pijan in ti ležijo težke veke čez obraz in se tvoje grabežljive roke ne morejo dvigniti, da bi me udarile in utišale moj jok, ponoči tožim za svojim ljubim, ki ga nikjer več ni, ponoči je moja tožba dovoljena, ponoči prihaja moja žalost tudi v tvoj pijanski smrčeči sen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani