nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ljubi drugega, pa čeprav si jo prepričeval, da bo nekoč tvoja, polkovnikova nevesta, ko si jo vlačil za sabo po vojaških taboriščih, po prenočiščih za oficirje, ko si jo pijan iz noči v noč vlačil v svojo posteljo, čeprav si jo prisilil, da je ležala s tabo, ne pa s tistim, s katerim bi hotela in morala ležati. Pijan si, Franc Henrik Windisch, nečak kranjskega barona, starega pava, eden od mnogih pavjih baronovih nečakov, pijan si od strahu, težko dvigaš pijane veke in tvoje roke so slabotne in noge se ti opotekajo, ko skušaš vstati s postelje in omahuješ nazaj, pijan kot svinja, rad bi bil svinja, da ti jutri s tvojim lepim obrazom in vsem obiljem tvoje plemenite časti, ki je še obilnejša kakor tvoj trebuh, da ti ne bi bilo treba pod ogenj pruskih kanonov, v kateremkoli svinjaku bi raje ležal skupaj s svojo svileno ruto, kakor da bi jutri moral poveljevati svoji bateriji, izdreti sabljo in ukazati napad, ukazati ogenj, kajti ogenj bo prišel tudi z one
strani, krogle, granate, hladna rezila bajonetov, zdaj to dobro veš in nobenega izhoda nimaš več. Nobenega izhoda nimaš več, to ti smrčečemu in pijanemu pripoveduje Katarina Poljanec, slovenska romarica, ki se je odpravila k Zlati skrinji v Kelmorajn, pa se je namesto tega znašla v tvoji kletki, pijani stotnik.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani